Psalms 57

57. Poglavje

1{Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je bežal pred Savlom v votlino.} Milosten mi bodi, Bog, milosten mi bodi, ker k tebi je pribežala duša moja, in v senci peruti tvojih iščem zavetja, dokler ne minejo težave. 2Klical bom k Bogu Najvišjemu, k Bogu mogočnemu, ki vse izvršuje zame. 3Pošlje iz nebes in mi da rešenje, osramoti njega, ki me rohneč preganja. (Sela.) Pošlje Bog milost svojo in resnico svojo. 4Duša moja je sredi levov, ležati mi je med razkačenimi, med ljudmi, katerih zobje so sulice in pšice, in jezik njih je oster meč. 5Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja! 6Mrežo so nastavili stopinjam mojim, sovražnik je potlačil dušo mojo, jamo so izkopali pred menoj, a sami so popadali vanjo. (Sela.) 7Utrjeno je srce moje, o Bog, utrjeno je srce moje, pel bom in na strune brenkal. 8Prebudi se slava moja, prebudite se, brenklje in strune, zbudim naj jutranjo zarjo! 9Slavil te bom med ljudstvi, Gospod, psalme ti prepeval med narodi. 10Zakaj velika je do nebes milost tvoja, do nebeških višav resnica tvoja. 11Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!
Copyright information for SloChraska